Ženska zastonj reproducira delovno silo, ki je v kapitalizmu bistvenega pomena. Rodi, neguje, skrbi za in ljubi delovno silo, od katere bo nekoč imel korist kapital. Njeno delo je razvrednoteno in spretno zakrinkano kot delo z ljubeznijo, kot takšno ni obravnavano v smislu družbeno-ekonomske dejavnosti z določeno vrednostjo, temveč kot naravna storitev, ki jo ženske nudijo družbi. Ženska, ki opravlja gospodinjsko delo je sila izza celotnega človeškega početja, ki je venomer izkoriščana v korist kapitalističnega kopičenja dobrin.
Sistemski napad na ženske je usmerjen proti celotnemu njihovemu bitju, pa tudi proti njihovi seksualnosti. Znotraj patriarhalnih in kapitalističnih okvirov je ženska seksualnost skrčena do pasivnosti, receptivnosti, podredljivosti in skorajšnjega odpora do lastnih seksualnih potreb. Seksualnost je v službi kapitalističnih ciljev, ki na funkcije maternice, vagine in klitorisa gledajo zgolj s stališča reprodukcije delovne sile. V izoliranem domačem okolju je ženska objekt, preko katerega moški izraža nezadovoljstvo s sistemom, ki ga izkorišča, ali preko katerega udejanja moč, ki mu jo ta isti sistem odvzema.
Prikrajšane za neodvisnost in ustvarjalnost, tako v smislu lastne seksualnosti kot tudi v smislu procesa družbeno-ekonomske produkcije, ženske prepoznavajo in gradijo svojo identiteto v vlogi gospodinje. Izolirane v hišnem getu ostajajo nepoučene o lastnih političnih sredstvih, možnostih njihove uporabe ter možnostih družbene organiziranosti.
Bitka za denaturalizacijo gospodinjskega dela je politična bitka. Položaj gospodinj in boj za njihovo osvoboditev je odločilen tudi za položaj vseh drugih žensk.
Dovolj smo gospodinjile!
Delo so navdihnile Mariarosa Dalla Costa, Selma James, Silvia Federicci in gibanje »Wages for housework« (Plače za gospodinjsko delo).
Adela Jušić (1982, BiH) je diplomantka Akademije za likovno umetnost v Sarajevu (2007). Večinoma se ukvarja z video umetnostjo, video performansi in od nedavnega tudi z zvočnimi instalacijami. Njena najpomembnejša dela se vežejo na vojno in povojno situacijo v Bosni in Hercegovini ter so globoko zakoreninjena v njenih osebnih izkušnjah.Adela Jušić je prejemnica nagrade za najboljšo bosansko umetnico (YVAA) v letu 2010, za kar je med drugim prejela rezidenco na ISCP v New Yorku. V zadnjih dveh letih sodeluje z umetnico Lano Čmajčanin. Je članica in soustanoviteljica Organizacije za kulturo in umetnost Crvena. Nekaj njenih nedavnih razstav: Center za sodobno umetnost Celje , (Continuity); Videonale 13, Kunstmuseum Bonn; Manifesta 8, Murcia; El Parqueadero, Bogota, (Decolonial Aesthetics); The Red House, Sofia, (Transitland); Galerija P74, Ljubljana, (Global South); Transmediale, Collegium Hungaricum, Berlin.
